Finola's Dream
Nekoč je v zvezdnati noči ob polni luni vsa baltska skupnost po običajnih obredih ob polni luni sladko spala, razen mladega dekleta Finole, ki ni mogla zaspati. Počutila se je tesnobno in mučil jo je občutek, da v svojem življenju še ni dosegla nečesa pomembnega. Čutila je, da še ni dosegla samouresničitve. Čutila je krik svoje duše, ki jo je spodbujal, naj gre in pomaga ljudem. Čeprav se je njena skupnost soočala z različnimi zdravstvenimi težavami, doživljala pomanjkanje hrane in drugih potrebnih materialov, ni vedela, kako naj jim pomaga, čeprav si je morda iskreno želela.
Tisto polnoč ob poletnem solsticiju, ko ji ni uspelo zaspati, je vstala iz postelje in se sprehodila do bližnje gomile z izjemnim razgledom na nočno nebo. Na nebu je sijalo na tisoče zvezd in Finola se je čudila eni od njih, ki ji je bilo ime Zora. Objela je hrast in poskušala umiriti svojo dušo. Vendar ji je bilo to izjemno težko. Molila je za vse, kar jo je obdajalo, od rastlinstva in živalstva do življenjske sile, ki kroži po vsem svetu.
Ko je prižgala majhno ognjišče, da ne bi zmrznila, je molila tako za ogenj kot za svetlobo in zvok, ki je prasketal iz prižganega ognja. Neprestano je molila tudi za vsa nebesna telesa, luno, sonce in vse zvezde, ki so sijale na nebu. V objemu hrasta ga je prosila tudi za pomoč, modrost in znanje, da bi lahko končno razumela krik svoje duše. Spraševala se je, kaj ji hoče vsak dan povedati in ji ne dovoli, da bi se osredotočila na kakršno koli delo ali ponoči zaspala. Molila je in jokala, se zahvaljevala in prosila vodo in zemljo ter gomilo, na katero so kapljale njene solze, naj ji pomagajo.
Dekle, obdano z ognjem, polno luno in svetlobo zvezd, je skušalo iz kamnov uliti rune, da bi ugotovilo, kakšna bo njena prihodnja pot in zakaj je njena duša tako vznemirjena. Medtem ko je poskušala razlagati rune, se je pojavljal vedno isti odgovor – naj počaka. Dekle je toliko časa molilo, jokalo, se pogovarjalo z okolico, dokler ni od utrujenosti končno zaspalo, medtem ko je objemalo stoletni hrast. Med sladkim spanjem je doživela preroške sanje (tak dar je imela že od malih nog, vendar se ga ni nikoli zavedala).
V njenih sanjah se je ob ognju zbrala velika množica ljudi. Vsi so gledali v nebo, pili zeleno vodo in mrmrali “hem-hem-hemp, konoplja”. Kasneje se je dekletu v sanjah prikazala majhna skupina žensk iz njene skupnosti. Nekatere so sejale semena, druge so nekaj šivale, medtem ko so nekatere druge ženske nabirale zelene liste. Kasneje so se sanje spet pojavile ob kaminu. Vendar tokrat sredi gomile, obdane z ljudmi, ni bilo več ognjišče, temveč sama Finola. Izvajali so žrtvene obrede in prepevali, medtem ko so v rokah držali korenine, semena in liste zelene rastline. Drug za drugim so jih položili na dekličina kolena. Vsi so se vrteli okoli nje, plesali in izražali hvaležnost celotnemu stvarstvu za dekličino odkritje.
Pozneje je imela Finola sanje, da je izdelovala pijačo, semena in druge izdelke, ki jih bodo uporabljali ljudje v prihodnosti. Prav ti so se dekletu zdeli zelo zelo nenavadni. Še nikoli prej ni videla česa podobnega. Po tej podobi ji je nekdo v sanjah zašepetal. “Vstani, Finola, in pojdi, pokaži vsem zeleno zlato, ki ga je ustvarila ta zemlja. To ne bo pomagalo le tvoji skupnosti, da se pozdravi, ampak bo pomagalo tudi vsem, da bodo ostali močni in zdravi, imeli hrano in vrvi za ribiške čolne; pomagalo bo tudi nerojenim otrokom, da bodo ostali zdravi. Finola, to je pot tvoje duše.”
Glas je izginil in deklica se je zbudila pred zoro. Prepotena je stresala z glavo in poskušala pobegniti iz takšnih sanj. Ko se je zbudila in končno odprla oči, je vstala in pohitela nazaj k vaščanom. Spustila se je na pot gomile, ki je bila v primerjavi s tisto, po kateri je običajno hodila, nekoliko nenavadna. Finola je pohitela nazaj, preden je kdo opazil, da je vso noč preživela sama na gomili. Na poti domov se je spotaknila ob kamenček in padla na zeleno polje, polno visokih rastlin z nenavadno močnim vonjem.
Nenadoma je ponovno zagledala utrinke iz nedavnih sanj in doživela globoko zavedanje. Spoznala je, da se ji je v sanjah njena skupnost zahvalila, ker ji je pokazala lastnosti, koristi in uporabo te zelene rastline. V sanjah so bile tiste korenine in semena, ki jih je deklica vrgla na kolena, globoke in močne korenine Baltov, njenih prednikov. Gre za znanje z obsežno in neizčrpno zgodovino, tradicijo in kulturo konoplje, ki je po tem, ko so baltska plemena prepotovala ves svet, ostalo pozabljeno in izgubljeno v času.
Dekle je nabralo to zeleno rastlino in med hojo ponavljalo, da ne bi pozabilo besed, izrečenih v sanjah: “hem-hem-hemp-hemp-hemp, hem-hem-hemp-hemp-hemp”. Po vrnitvi v svojo skupnost je deklica svoje preroške sanje delila z vsemi enako mislečimi ljudmi in inteligentnimi člani svoje skupnosti. Vsi moški so takoj odhiteli na to polje za dekletom. Ko so šli na polje zelene konoplje, so zmedeno zmajali z glavo in niso mogli razumeti, kako to, da ga še nikoli prej niso videli.
Dolgo so to rastlino preizkušali na vse načine. Sušili so jo, tkali in ponovno sejali ter našli tisto, kar bi bilo primerno za njihovo hrano. Leto pozneje so se deklici uresničile sanje. Baltska skupina žensk je čez nekaj časa pridobila konopljina semena iz pravega žita, druge so s konopljino nitjo šivale oblačila, moški so ovijali vrvi za ribiške čolne, z vrvmi pa so pritrjevali tudi strehe svojih domov. Medtem je Finola nabrala liste in skuhala zeleno tekočo posodo. Vsakič, ko je zbolel eden ali drugi član skupnosti, je Finola dala zeleno tekočo posodo in vsem naročila, naj te osebe ne motijo. Bolniku je rekla, naj gre spat. Ko je bolnik popil njeno zeleno tekočino, se je včasih po dveh ali treh dneh globokega spanja zbudil in se počutil zdravega, svežega in živahnega.
Celotna skupnost je bila nad tem izredno navdušena, tako da so nekega večera, med sončnim povratkom, člani skupnosti organizirali žrtveno slovesnost za Finolo, da bi ji izrazili svojo hvaležnost. Vse se je zgodilo natanko tako, kot je bilo v njenih sanjah. Le da so tokrat ob zahvali celotnemu stvarstvu in deklici, ki je našla konopljo, Balti to konopljo poimenovali po Finoli. Finola je postala varuhinja in zdravilka konoplje. Finola je začutila, da je končno našla pot svoje duše. Klic njene duše je ni več mučil, temveč jo je kar naprej vodil naprej in pomagal dekletu uresničiti njene cilje in sanje.
Vsako leto se je v najkrajši poletni noči pod polnim luninim nebom sprehajala po gričku. Le da tokrat ni bila več sama, temveč s celotno skupnostjo. Vsi, ki so sedeli ob stoletnem hrastu, so se zahvalili vsemu stvarstvu, ljubljeni Zorni zvezdi in polni luni, ker so osvetlili Finolino pot. Ko jo je klic duše vodil k odkritju zelenega zlata, je bilo vse stvarstvo s Finolo; bilo je z njo, ji pomagalo, ko jih je prosila, se zahvaljevala, molila in verjela vanje.
Nekaj tisoč let pozneje je bila konoplja podvržena različnim usodnim procesom. Danes pa je spet z nami. Konoplja, ki je prešla v kri naših prednikov, je pomagala vzgojiti številne generacije. Iz nje se niso rodili le litvanski junaki, temveč tudi sodobni litvanski otroci. Tudi vsi vi, dragi bralci, vsak izmed vas, ki trenutno berete to legendo. Predniki Baltov so deklici dali dragoceno znanje, njeno poslanstvo je bilo vrniti ljudi nazaj k naravi, k skupnostim, pa tudi spodbujati vse k zdravemu življenju in uporabi izdelkov iz narave.
Toda ali veste, zakaj to berete? Ko je bila Finola še zelo mlada, je nekega dne med nabiranjem konoplje odkrila glavico regratovega semena. S pihanjem belih plovcev je v zrak spustila svoje sanje, s katerimi je vse otroke v prihodnosti, tako kot je bila ona, prosila, naj odkrijejo povezavo z naravo in se naučijo več o konoplji, tem zelenem zakladu Zemlje. Prosila je tudi, da bi se, če bi jo kdaj pozabili, našla oseba, ki bi oživila konopljo kot v njenih časih. To dekle, ki bo imelo povezavo z naravo, bo sanjalo o tej legendi in jo zapisalo na list belega papirja, da bi zagotovilo brezčasnost zgodbe.
Customer satisfaction
Ta legenda, ki jo je zapisalo neko dekle, je potovala tisočletja, dokler ni nekega dne prišla do Švedov, ki so skušali izbrati ime za vrsto konopljinih vlaken za sajenje. Ta posebna vrsta konoplje se še danes uporablja za pridelavo semen, stiskanje olja, sušenje cvetnih glavic in listov za čaj. Uporablja se tudi za različne druge izdelke za zdravje. Zato so Švedi to vrsto poimenovali po deklici Finoli v zahvalo, da je s pomočjo legende ponovno odkrila ta zeleni dar narave in ga ohranila.
Minilo je veliko let, veliko stvari se je spremenilo, vendar danes konoplja doživlja renesanso, svoj preporod. Ljudje jo ponovno odkrivajo, jo ponovno uporabljajo in zelo cenijo, tako kot v starih časih Finole. Mnogo let, odkar je bila ta zgodba deljena, je bilo ime konoplja v zgodovini velikokrat pozabljeno. Danes se ljudje ob poletnem solsticiju, najkrajšem dnevu v letu, odpravijo iskat cvet praproti in opravljajo različne obrede. Praznujejo ga Rasas (rasa – lesketajoče se kapljice rose, ki prekrivajo travnike) in Jonai (ang. Johns), pred davnimi časi pa je Finola na isto noč praznovanja poletnega solsticija s svojo skupnostjo častila konopljo.
Čeprav nihče ne praznuje starodavnega praznika čaščenja konoplje, se konoplja postopoma vrača ne le v življenja kmetov, temveč tudi v kuhinje in zdravstvene ustanove ljudi. Kar zadeva Balte, so ostali naši predniki. To so naše korenine, semena, iz katerih so se rodili naš narod in Litvanci, naši stari starši, starši in nastali smo mi. V naših žilah je tekla in še vedno teče baltska kri. Vzpostavili so edinstveno povezavo z naravo in rastlinami ter izjemno cenili svojo skupnost.
Ne vem, kako je z vami, vendar bi se radi vrnili k naravi, vas vse zbrali v skupnost, ki spodbuja zdrav življenjski slog, in vas spodbudili, da bi uživali bistveno več izdelkov iz narave. Vsi izdelki, ne le konoplja, so namreč čarobni, saj so pridelani na naši materi zemlji. Smo otroci naših prednikov in s svojimi dejanji lahko vrnemo duh naših prednikov ter v sodobnem življenju uporabimo vse, kar je dobrega.
Kdo smo? Isti ljudje kot vsi, ki hodijo po tej zemlji. Naša posebnost je, da še naprej ustvarjamo različne izdelke iz konoplje, kot je to v svojih časih počela Finola. Konopljine liste in popke sušimo za čaj, izdelujemo začimbe, semena, stiskamo olje, njihov izvleček mešamo z medom. S pomočjo konoplje želimo vaši družini pomagati ustvariti harmonijo s seboj in svetom. Želimo izboljšati vaše zdravje in dobro počutje ter vas navdihniti, da se vrnete k svojim koreninam in sebi. Spodbujamo povezanost, prijateljstvo, povezanost z naravo in ohranjanje vrednot naših prednikov.
Vsakič, ko objemamo drevo, se sprašujemo, kako neverjetno bi bilo spoznati svoj izvor. Kdo so vaši predniki? Kakšna je vaša zgodovina? So te vrednote pomembne tudi za vas? Če je tako, vas s ponosom vabimo, da se pridružite naši skupnosti. Če se zgodi, da se nekega dne ne bomo mogli zbrati vsi skupaj, bi vas radi spodbudili, da objamete drevo ali pa si samo predstavljate, da skupaj s celotno skupnostjo in vsemi svojimi bližnjimi objemate stoletni hrast. V mislih ustvarite ekskluzivne sanje, narišite jih v svoji domišljiji, zapišite jih in jih ohranjajte, dokler ne spoznate, da se je ta krik vaše duše, vaše sanje in vaša želja že uresničila. Nikoli ne pozabite slediti svojim željam, vizijam in sanjam ter jih spremeniti v cilje; vztrajno jih uresničujte, dokler jih ne dosežete. Ne pozabite, da ko nekaj storite za dosego svojega cilja, se prej ali slej vse uresniči in se uresniči tudi brez sanj.
